Mitja Sadek, novi svetnik iz vrst Solidarnosti: Z mislijo na skupno dobro

Datum objave: 19. april, 2018

Mitja Sadek je rojen leta 1976 v Novem mestu, kjer je obiskoval bršljinsko osnovno šolo ter maturiral na Gimnaziji Novo mesto. Po izobrazbi je magister zgodovinskih znanosti ter profesor latinščine. Svoje prve zaposlitve je našel v različnih slovenskih gimnazijah, kjer je poučeval latinščino in zgodovino. Kasneje se je ustalil v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, največjem slovenskem regionalnem arhivu. V njem je bil najprej nekaj let zaposlen kot arhivist in vodja novomeške enote na gradu Grm, od leta 2014 pa je direktor zavoda.

Že pred kandidaturo za svetnika ste bili precej aktivni tudi izven delovnega mesta.

Za novomeško revijo Park sem dlje časa pisal družbenokritične kolumne ter objavljal poljudne prispevke o lokalni zgodovini. Napisal sem tudi precej strokovnih člankov s področja zgodovinopisja, veliko pa sem se ukvarjal tudi s prevajanjem, predvsem iz latinščine.

Nekaj let ste preživeli tudi kot učitelj in razrednik na novomeški gimnaziji. Kaj ste se tam naučili, če malo obrnemo vloge?

Na nek način sem se med poučevanjem verjetno res naučil več, kot so se dijaki naučili od mene. Predvsem pa to, da je izreden privilegij in tudi odgovornost imeti toliko časa na voljo mlade ljudi, na katere imaš možnost vplivati, jih izobraziti, omikati, širiti njihova obzorja. Še vedno pa sem prepričan, da je glavni predpogoj za dobrega učitelja to, da mora najprej sam videti smisel v tem, kar poučuje. Svoje intimno prepričanje, da je to, kar poučuje, tudi koristno, pa mora na učence znati prenesti na dovolj prepričljiv in privlačen način.

“Občinska oblast naj upravlja z občino kot odgovoren gospodar in pri tem vedno misli na skupnost občanov, ki jim mora služiti. Občinsko vodstvo naj pred osebne in parcialne interese vsakič postavlja javno dobro in občo korist – vsako svojo odločitev pa mora biti pripravljena kadar koli upravičiti pred kritiko javnosti.”

Mnogo ljudi danes gleda na politiko negativno.

Javna podoba politike in politikov se žal vse od osamosvojitve vztrajno slabša. Zdi se, kot da smo v obdobju rojevanja naše države dejansko verjeli politikom, ki smo jim nenazadnje tudi zaupali projekt ustanovitve lastne države. Odtlej pa je videti, kot da ne vidimo smisla v političnem boju za javno dobro, kar se simptomatično kaže tudi v čedalje manjši volilni udeležbi. Prišli smo celo do te točke, da je beseda politik postala skoraj sinonim za prevaranta in zvijačneža, ki dela predvsem v svojo korist. Povprečni državljan se tudi zato čedalje bolj omejuje na »obdelovanje svojega vrta« in kaže le malo zanimanja za skupne zadeve. Toda moralo bi biti ravno obratno. Stari Grki, ki so izumili demokratični sistem, so od slehernega državljana zahtevali konkreten družbeni angažma, za tiste pa, ki so se ukvarjali le s svojimi zasebnimi stvarmi, pa so skovali poveden izraz – idioti, kar dejansko pomeni zasebniki.

 Kakšna so vaša pričakovanja na ravni občinske politike?

Svoja pričakovanja glede občinske politike bi lahko strnil v nekaj osnovnih načel: občinska oblast naj upravlja z občino kot odgovoren gospodar in pri tem vedno misli na skupnost občanov, ki jim mora služiti. Občinsko vodstvo naj pred osebne in parcialne interese vsakič postavlja javno dobro in občo korist – vsako svojo odločitev pa mora biti pripravljena kadar koli upravičiti pred kritiko javnosti. Na podlagi jasnih strateških usmeritev mora odločno ukrepati, da bi lahko občina napredovala v smeri trajnostnega razvoja. Glavno merilo za uspešnost vodenja občine pa so lahko le ljudje in njihova kakovost bivanja.

Kako ocenjujete delo novomeške občine?

Ker šele nekaj mesecev bolj intenzivno spremljam občinsko politiko, ne bi bilo prav, da se postavljam v vlogo vsevednega razsodnika. Toda vsi, tako prebivalci občine, njeni obiskovalci ter občinska oblast se v resnici dobro zavedamo, da smo še zelo daleč od trenutka, ko bomo lahko samozavestno dejali, da je živeti v Novem mestu prijetno, zdravo in zabavno. Problemi so vidni pravzaprav na vseh področjih žitja in bitja – urbanizem, promet, okoljska problematika, športna infrastruktura, družabno življenje … Za to stanje seveda ni odgovorna le sedanja oblast, temveč je to predvsem dediščina številnih predhodnih. Upam le, da bo vsako občinsko vodstvo odslej premoglo dosti več poguma, drznosti, velikopoteznosti – seveda ob jasnih razvojnih ciljih. Novo mesto je danes žal precej nesrečna podoba malega provincialnega mesta, kjer so bila leta in leta glavna vodila (pod)povprečnost, neambicioznost in dolce far niente.

 Na katerih področjih ste se do sedaj kot svetnik angažirali?

Opozoril sem na pomen zelenice pred Kulturnim centrom Janeza Trdine, ki ji grozi izginotje. Namesto da bi izkoristili edinstveno zgodovinsko priložnost in Novemu mestu vrnili mestni park, ki ga je prav tam nekoč že imelo (Kettejev park pred 2. svetovno vojno), občina ne daje jasnih odgovorov, kaj pravzaprav namerava narediti na tej lokaciji. Ne pozabimo, da je to tudi kraj najvišje pietete, saj je bilo tu več kot stoletje edino mestno pokopališče, na kar bi lahko simbolično spominjal mir v novem, večjem, bolj urejenem in prijetnem mestnem parku.

Poleg tega sem na eni izmed občinskih sej izpostavil problem spominskega obeleževanja v mestnem jedru, ki kar kliče po celostni ureditvi. Angažiral sem se tudi na področju športa, med drugim z opozarjanjem, da je treba bolje organizirati in izvajati urejanje prog za tek na smučeh, s katerim se v zimskih mesecih ukvarja čedalje več ljudi. Poleg tega sem dajal konstruktivne predloge in pripombe k različnim aktom s področja kulture, športa in lokalne samouprave, ki smo jih obravnavali na mestnem svetu.

 

Kaj je tisto, kar v Novem mestu najbolj cenite? In kaj je naš največji potencial?

Ljudje, ki jim nismo dali možnosti, da razvijejo svoje potenciale, čudovita narava, ki je še nismo vse uničili, in skriti mestni kotički, ki jih še nismo odkrili in predstavili javnosti. Naj kot zgodovinar zaključim na svoj način – v mestu imamo vsaj tri neodkrite bisere, tri neprecenljive zaklade kulturne dediščine, ki so po mojem mnenju trenutno največja skrivnost za Novomeščane, nekaj tudi zato, ker ni nobeden od njih v občinski lasti in je le redko deležen zaslužene pozornosti: kapiteljski arhiv, frančiškanski arhiv ter novomeška enota Zgodovinskega arhiva Ljubljana. V vseh treh primerih gre za bogate zbirke unikatnega arhivskega gradiva in tri stebre, s katerimi stoji in pade poznavanje novomeške zgodovine.

 

Facebooktwitter